Ilindenska-preobrazbena vstaja
Ilindenska-preobrazbena vstaja ali preprosto Ilindenska vstaja (bolgarsko Илинденско-Преображенско въстание, Ilindensko-Preobražensko vǎstanie; makedonsko Илинденско востание, Ilindensko vostanie; grško Εξέγερση του Ίλιντεν, Eksegersi tou Ilinden) je bila oborožena vstaja makedonskih Bolgarov proti Osmanskemu cesarstvu od avgusta do oktobra leta 1903. Vodila jo je Notranja makedonska revolucionarna organizacija (VMRO).
Upor v regiji Makedonija je prizadel večino osrednjega in jugozahodnega dela vilajeta Monastir, ki je prejel podporo predvsem lokalnih bolgarskih kmetov[1][2][3][4][5] in do neke mere Aromunsko prebivalstvo v regiji.[6] Začasna vlada je bila ustanovljena v mestu Kruševo, kjer so uporniki 12. avgusta razglasili Kruševsko republiko, ki je bila preplavljena že po desetih dneh.[7] 19. avgusta je tesno povezana vstaja, ki so jo organizirali bolgarski kmetje v vilajetu Adrianople[8] privedla do osvoboditve velikega območja v gorah Strandža in ustanovitve začasne vlade v mestu Vassiliko v državi Strandža. To je trajalo približno dvajset dni, preden so ga Turki zatrli.[7] Vstaja je zajela tudi kosovski in Salonski vilajet.[9]
Ko se je upor začel, so Osmani že aretirali ali ubili številne njegove najbolj obetavne potencialne voditelje, vključno z Ivanom Garvanovom in Gotsejem Delchevom, prizadevanja pa so v nekaj mesecih prenehala. Preživeli so uspeli ohraniti gverilsko kampanjo proti Turkom v naslednjih nekaj letih, vendar je bil njen večji učinek ta, da je prepričal evropske sile, da so poskusile prepričati osmanskega sultana, da mora do svojih krščanskih podanikov v Evropi zavzeti bolj spravljiv odnos.
Ilindenska vstaja
[uredi | uredi kodo]
Poročilo o datumih in podrobnostih upora je zapisal anarhistični avtor Georgi Kadžijev, ki ga je prevedel Will Firth. 28. julija so sporočilo poslali revolucionarnim gibanjem, čeprav so skrivnost hranili do zadnjega trenutka. Upor se je začel v noči na 2. avgust in je vključeval velike regije v Bitoli in njeni okolici, okrog jugozahoda današnje Severne Makedonije in nekaj severa Grčije. Tisto noč in zgodaj naslednje jutro je mesto Kruševo napadlo in zajelo 800 upornikov. Po treh dneh bojev, ki jim je sledilo obleganje, ki se je začelo 5. avgusta, so mesto Smilevo zajeli uporniki. Mesto Kleisoura blizu Kastorije so uporniki zavzeli približno 5. avgusta. 14. avgusta so pod vodstvom Nikole Puškarova nekatere skupine v bližini Skopja napadle vojaški vlak in ga iztirile. V Razlogu se je pridružilo prebivalstvo. To je bilo vzhodneje, v Pirin Makedoniji v današnji Bolgariji.[11]
4. avgusta je bila pod vodstvom Nikole Kareva ustanovljena lokalna uprava, imenovana Kruševska republika. Istega in naslednjega dne so turške čete neuspešno poskušale zavzeti Kruševo.[12] 12. avgusta je po bitki pri Slivi sila 3500 osmanskih vojakov[13] zavzela in požgala Kruševo. Uporniki so ga imeli le deset dni. Osmani so Kleisouro dokončno zajeli 27. avgusta.[12]
Druge regije so vključevale Ohrid, Florino in Kičevo. V solunski regiji so bile operacije veliko bolj omejene in brez večjega lokalnega sodelovanja, deloma zaradi nesoglasij med frakcijami Notranje makedonske revolucionarne organizacije (IMRO). Tudi na območju Prilepa, takoj vzhodno od Bitole, ni bilo vstaje.[14]
Razlog, zakaj je bila vstaja strateško izbrana v vilajetu Bitola in širši jugozahodni regiji Makedonije, je bil v tem, da je bila najbolj oddaljena od Bolgarije in skušala Velikim silam pokazati, da je bila vstaja zgolj makedonskega značaja in pojava.[15] Po mnenju enega od ustanoviteljev IMARO - Petra Poparsova je bila ideja, da bi se držali distancirano od Bolgarije, zato, ker bi vsak sum njenega vmešavanja lahko škodoval obema stranema: Bolgariji in organizaciji.[16] Dejansko se je vstaja kmalu razširila na sosednje kosovske vilajete, Solun in Adrianople (v Trakiji).[17]
Vstaja Krastovden
[uredi | uredi kodo]- Milice, ki so delovale v regiji Seres, na čelu z Janejem Sandanskim in uporniškim oddelkom vrhovnega komiteja, so obvladale veliko turško silo. Te akcije so se začele na dan Križevega praznika (v bolgarskem Krastovdnu, 27. septembra) in niso vključevale lokalnega prebivalstva tako kot v drugih regijah, bile pa so vzhodno od Monastirja in zahodno od Trakije.
Na območjih, ki so zajemala vstajo leta 1903, so bili albanski vaščani v položaju, da jim grozi četa IMRO ali pa so jih osmanske oblasti rekrutirale, da bi upor končale.[18]
Preobraženjski upor
[uredi | uredi kodo]Po mnenju Kadžijeva je bil glavni cilj vstaje v Trakiji podpirati vstaje zahodneje, tako da je vključil turške čete in jim preprečil prehod v Makedonijo. Številne operacije so bile diverzijske, čeprav je bilo zasedenih več vasi, regija v Strandži pa približno dvajset dni. To včasih imenujejo republika Strandža ali občina Strandža, vendar po mnenju hadžijeva nikoli ni bilo vprašanje državne moči v regiji Trakija.
Delegati na kongresu Rodopskih gora.
Zjutraj 19. avgusta so bili napadi na vasi po vsej regiji, vključno z Vasiliko (danes Carevo), Stoilovo (blizu Malko Tarnovo) in vasi blizu Edirne.
- 21. avgusta je bil pristaniški svetilnik v Igneadi razstreljen.
- Okoli 3. septembra so močne otomanske sile ponovno vzpostavile svoj nadzor.
- Do 8. septembra so Turki obnovili nadzor in se počistili.
Upor v Rodopskih gorah
[uredi | uredi kodo]V Rodopskih gorah, Zahodni Trakiji, se je upor izrazil le v nekaterih diverzijah čet v regijah Smoljan in Dedeagač.[19]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Vendar pa so lokalni revolucionarji v nasprotju z vtisom raziskovalcev, ki menijo, da je Interna organizacija zagovarjala makedonsko nacionalno zavest», prepričani, da je večina »krščanskega prebivalstva v Makedoniji« bolgarska. Možne obtožbe so očitno zavrnili. tega, kar imenujejo nacionalni separatizem do Bolgarov in ga celo imajo za nemoralnega. Čeprav so razglasili enak odnos do vsega makedonskega prebivalstva. Čavdar Marinov, Mi Makedonci, Poti makedonske Supre -Nacionalizem (1878–1912), v »Mi, ljudje: politika nacionalne posebnosti v jugovzhodni Evropi« z Miškovo Diano kot urednico, Central European University Press, 2009, ISBN 9639776289, str. 107-137.
- ↑ Zdi se, da politični in vojaški voditelji makedonskih Slovanov na prelomu stoletja niso slišali poziva k ločeni makedonski nacionalni identiteti; še naprej so se v nacionalnem smislu označevali za Bolgare in ne kot Makedonce. [...] (Zdi se, da) nikoli niso dvomili o »pretežno bolgarskem značaju prebivalstva Makedonije«. »Makedonski konflikt: etnični nacionalizem v nadnacionalnem svetu", Princeton University Press, Danforth, Loring M. 1997, ISBN 0691043566, str. 64.
- ↑ "Zadnji pomembni vodja vstaje - Dame Gruev, je umrl 23. decembra 1906 v boju s turškimi vojaki. Turški tisk ga je opisal kot največjega vodjo bolgarskega revolucionarnega odbora. Francozi, Avstrijci, Rusi, Američani in Britanci konzuli in veleposlaniki so svojim vladam poročali o pripravi in uničenju Ilindenske vstaje in jo označili kot bolgarski dogodek. Turki sami so upor označili kot bolgarsko zaroto«. Chris Kostov, Izpodbijana etnična identiteta: primer makedonskih priseljencev v Torontu, 1900-1996, zvezek 7 nacionalizmov po vsem svetu, Peter Lang, 2010, ISBN 3034301960, str. 87-88.
- ↑ Sodobna makedonska zgodovinopisna enačba IMRO po avtonomiji z ločeno in ločeno nacionalno identiteto ni nujno povezana z zgodovinskimi zapisi. Precej očiten problem je že sam naslov organizacije, ki je poleg Makedonije vključevala tudi Trakijo. Trakija, za prebivalstvo katere sodobni makedonski nacionalizem ni nikoli zahteval ... Poleg tega obstaja ne manj zapleteno vprašanje, kaj je avtonomija pomenila ljudem, ki so jo zagovarjali v svojih spisih. Po besedah Hrista Tatarčeva njihova zahteva po avtonomiji ni bila motivirana z navezanostjo na makedonsko nacionalno identiteto, temveč iz zaskrbljenosti, da bo izrecna agenda za združitev z Bolgarijo izzvala druge majhne balkanske narode in velike sile. Z drugimi besedami, makedonsko avtonomijo lahko razumemo kot taktično preusmeritev ali kot načrt B bolgarskega združevanja. İpek Yosmaoğlu, Krvne vezi: religija, nasilje in politika narodnosti v osmanski Makedoniji, 1878–1908, Cornell University Press, 2013, ISBN 0801469791, str. 15-16.
- ↑ Adrianopolitanski del imena organizacije nakazuje, da njen dnevni red ni zajemal samo Makedonije, temveč tudi Trakije - regije, katere bolgarsko prebivalstvo danes nikakor ne zahtevajo makedonski nacionalisti. Kot je razvidno iz začetnega imena organizacije (Bolgarski makedonsko-jadranski revolucionarni odbori), je imela bolgarski nacionalni značaj: revolucionarni voditelji so bili pogosto učitelji iz bolgarskih šol v Makedoniji. To je bil primer ustanoviteljev organizacije ... Njihova organizacija je bila v lokalnem okolju priljubljena kot "bolgarski (-i) odbor (-i). Čavdar Marinov, Slavna Makedonija, dežela Aleksandra: makedonska identiteta na križišču grške in bolgarske in srbski nacionalizem v zapletenih zgodovinah Balkana - 1. zvezek: Nacionalne ideologije in jezikovne politike z Roumenom Daskalovom in Čavdarjem Marinovom kot ur., BRILL, 2013, ISBN 900425076X, str. 273-330.
- ↑ Avtonomija Makedonije in vilajet Adrianople (južna Trakija) sta postala ključna zahteva generacije slovanskih aktivistov. Oktobra 1893 je skupina od njih ustanovila bolgarski makedonsko-Adrianopolitski revolucionarni odbor v Solunu ... Ukvarjala se je z oblikovanjem mreže tajnih odborov in oboroženih gveril v obeh regijah, pa tudi v Bolgariji, kjer je vedno bolj prebivala vplivna makedonska in trakijska diaspora. Aktivisti IMARO so pod močnim vplivom idej zgodnjega socializma in anarhizma prihodnjo avtonomno Makedonijo videli kot večnacionalno državo in niso sledili samoodločbi makedonskih Slovanov kot ločene narodnosti. Zato je bil makedonščina (in tudi Adrianopolitan) krovni izraz, ki je zajemal Bolgare, Turke, Grke, Vlahe, Albance, Srbe, Jude itd. Medtem ko so to sporočilo prevzeli mnogi Vlahi in nekateri patriarhistični Slovani, ni uspelo navdušiti drugih skupin, za katere je IMARO ostal bolgarski odbor. ' Zgodovinski slovar Republike Makedonije, Zgodovinski slovarji Evrope, Dimitar Bechev, Strašilo, 2009, ISBN 0810862956, Uvod.
- ↑ 7,0 7,1 Khadziev, Georgi (1992), Down with the Sultan, Long live the Balkan Federation!, pridobljeno 3. septembra 2007 An excerpt from the book "National Liberation and Libertarian Federalism" (Natsionalnoto osvobozhdeniye i bezvlastniyat federalizum), translated by Will Firth.
- ↑ Adrijanopoljska regija je postala ena najbolj zaželenih bolgarskih iredent, takoj za Makedonijo. Konec 19. stoletja je skupno število prebivalcev v regiji Adrianople znašalo skoraj milijon ljudi, od tega skoraj tretjino Bolgarov ... Bolgarsko narodnoosvobodilno gibanje se je začelo razvijati takoj po letu 1878 v tesnem sodelovanju narodnoosvobodilno gibanje v Makedoniji in je dobil organiziran značaj po ustanovitvi Notranje makedonsko-Adrianopolitske revolucionarne organizacije (IMARO) leta 1893. Zanašalo se je predvsem na begunce iz regije Adrianople, ki so živeli v Bolgariji, obstajala pa je tudi notranja organizacija. Njegove akcije so dosegle vrhunec v vstaji Preobrazhenie (Preobrazba), ki je izbruhnila dva tedna po vstaji v Ilindenu, 6. in 19. avgusta 1903. Raymond Detrez, Zgodovinski slovar Bolgarije, Zgodovinski slovarji Evrope, št. 46, Strašilo, 2006, ISBN 0810849011, str. 3.
- ↑ Nadine Lange-Akhund, The Macedonian Question, 1893-1908, from Western Sources, East European Monographs, 1998; ISBN 0880333839, p. 125.
- ↑ National military history museum of Bulgaria, fond 260
- ↑ Khadziev, Georgi (1992), Down with the Sultan, Long live the Balkan Federation!, pridobljeno 3. septembra 2007 An excerpt from the book "National Liberation and Libertarian Federalism" (Natsionalnoto osvobozhdeniye i bezvlastniyat federalizum), translated by Will Firth.
- ↑ 12,0 12,1 Khadziev, Georgi (1992), Down with the Sultan, Long live the Balkan Federation!, pridobljeno 3. septembra 2007 An excerpt from the book "National Liberation and Libertarian Federalism" (Natsionalnoto osvobozhdeniye i bezvlastniyat federalizum), translated by Will Firth.
- ↑ »MIA«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2012. Pridobljeno 29. novembra 2014.
- ↑ Khadziev, Georgi (1992), Down with the Sultan, Long live the Balkan Federation!, pridobljeno 3. septembra 2007 An excerpt from the book "National Liberation and Libertarian Federalism" (Natsionalnoto osvobozhdeniye i bezvlastniyat federalizum), translated by Will Firth.
- ↑ Perry, Duncan M. (1980). »Death of a Russian Consul: Macedonia 1903«. Russian History. 7 (1): 204. doi:10.1163/187633180x00139. ISSN 0094-288X.
Dolgo pričakovani upor se je začel v mraku v nedeljo, 2. avgusta 1903, na dan svetega Ilije - ali Ilinden. Upor je bil omejen na Bitolski vilajet, ker je bil po navedbah enega vira najbolj oddaljen od Bolgarije, dejavnik, ki naj bi Velikim silam pokazal, da je bil upor zgolj makedonski pojav.
- ↑ Тодор Петров, Цочо Билярски, Вътрешната македоно-одринска революционна организация през погледа на нейните основатели; Военно издателство; София, 2002, ISBN 954-509-233-5 стр. 205.
- ↑ Raymond Detrez, The A to Z of Bulgaria; Edition 2, SCARECROW Press, 2010, ISBN 0810872021, p. 217.
- ↑ Brown, Keith (2003). The Past in Question: Modern Macedonia and the Uncertainties of Nation. Princeton University Press. str. 267. ISBN 9780691099958. "V vstaji leta 1903 so sodelovali večinoma slovansko govoreči kristjani s pomočjo vlaškega prebivalstva. Albanski vaščani so se večinoma znašli bodisi pod grožnjo četam VMRO bodisi rekrutirani v osmanske napore za uničenje vstaje."
- ↑ Петко Т. Карапетков, Славейно. Пловдив, 1948 г., стр 216—219.
