Papež Janez XXIII.
Predloga:Infopolje Papež Bláženi pápež Jánez XXIII., rojen Angelo Giuseppe Roncalli, papež rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan, Rim, Italija.
Zgodnje življenje in delo
Angelo Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki, kar je bilo v ostrem nasprotju s svojim predhodnikom Pijem XII., ki je izhajal iz stare aristokratske družine z dolgo tradicijo povezave s papeštvom.
Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Svete Marije v Monte Santu. Desetletje pozneje je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v kraljevo italijansko armado kot narednik, kjer je služil v sanitetnem odredu ter kot kaplan. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere za Italijo. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nazivnega škofa Areopolisa. Kot svoje škofovsko geslo si je izbral »Obedientia et Pax« (»pokorščina in mir«), kar je postalo njegovo vodilo. Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je Roncalli izrabil za pomoč številnim Judom in rešitev tisočev beguncev v Evropi. Med drugo svetovno vojno ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.
Leta 1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja se je francoski predsednik Vincent Auriol sklical na star privilegij francoskih kraljev in ga osebno okronal z rdečim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači. Obiska v Franciji se je papeža Janez kasneje hudomušno spominjal z anekdoto, da ljudje na sprejemu, kamor je bil povabljen, ob prihodu dame v drzno izrezani obleki niso gledali nje, temveč to, ali jo on gleda.
Papeževanje
Po smrti Pija XII. je bil kardinal Roncalli izvoljen na svoje veliko začudenje, saj je bil najverjetnejši kandidat za papeža milanski nadškof Montini. Čeprav je Montini vodil eno najstarejših in najpomembnejših nadškofij v Italiji, ga Pij XII. ni imenoval za kardinala (po drugih virih je Montini odklonil to čast). Zategadelj je Montini, ki je pozneje postal papež Pavel VI., izpadel iz volitev in ga kardinali v konklavu niso obravnavali kot razpoložljivega kandidata – kar je v nasprotju s kanonskim pravom, po katerem je lahko za papeža izbran vsak odrasel moški katoličan. Po dolgem pontifikatu Janezevega predhodnika so kardinali izbrali človeka, ki so ga zaradi njegove visoke starosti in osebne skromnosti imeli za primernega »prehodnega« papeža. Po verjetnem scenariju so kardinali menili, da bo nadškof Montini v času pontifikata tega »prehodnega papeža« imenovan za kardinala, s čimer bo po njegovi smrti primeren za papeža. Kasneje je bilo v resnici eno prvih Roncallijevih dejanj imenovanje Montinija za kardinala.
Na presenečenje kardinalov in ostale cerkve pa je osebna toplina, dobrovoljnost in prijaznost papeža Janeza osvojila naklonjenost sveta bolj, kot je navzlic veliki učenosti in osebni svetosti kadarkoli uspelo njegovemu predhodniku. Medtem ko je Pij na vseh fotografijah uprl pogled v višave in nekoliko mimo kamere, je pogledal Janez v kamero in se nasmehnil. Kot prvi papež po letu 1870 se je odpravil na obisk in zapustil ozemlje Vatikana – namenil ga je obisku zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene, sem sam prišel do vas.« Ko je Vatikan obiskala prva dama ZDA Jacqueline Kennedy, je živčno premleval, katerega od obeh primernih načinov nazivanja bi uporabil – »Mrs. Kennedy, Madame« ali »Madame, Mrs. Kennedy«. V trenutku srečanja je na veliko zabavo zbranih novinarjev opustil oba in jo kratkomalo poklical »Jackie!«.
Radikalizem papeža Janeza se ni končal pri njegovi neformalnosti. Na začudenje in grozo svojih pribočnikov je sklical manj kot devetdeset let po kontroverznem vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Medtem ko so pribočniki načrtovali deset let za njegove priprave, ga je Janez nameraval sklicati v roku nekaj mesecev. Drugi vatikanski koncil je korenito preobrazil obraz katolištva in uvedel novo mašo, novi ekumenizem in nov pristop k svetu.
Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal s canterburyjskim nadškofom – prečastitega Geoffreyja Francisa Fisherje je gostil v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.
Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil Fidela Castra.
Dediščina
»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2001 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred posvetitvijo v svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga razstavili za čaščenje vernikov. Ob tem se je izkazalo, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar Cerkev uradno pripisuje pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti, ne pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni verniki. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.
Številne protestantske organizacije ga častijo kot cerkvenega reformatorja; tako anglikanske kot luteranske denominacije se spominjajo Janeza XXIII. kot »prenovitelja cerkve«.
Godovni dan Janeza XXIII. je 3. junij - obletnica njegove smrti.